Adolphe Sax je menil, da bi se zven saksofona skladal z različnimi ansambelskimi zasedbami, zato je ustvaril saksofone različnih velikosti – od sopraninskega z najvišjimi toni do kontrabasovskega z najnižjimi toni. Od 14 različnih vrst saksofonov jih je danes v rabi le še šest, in sicer sopranino, sopran, alt, tenor, bariton in bas. Vsak izmed njih se ponaša s tonskim razponom dveh oktav in pol.

Štirje najpogostejši tipi saksofonov: sopranski, altovski, tenorski in baritonski.

Že od samega začetka je bil saksofon narejen iz medenine. Vendar pa ga zaradi ustvarjanja zvoka s pomočjo enega samega jezička uvrščamo med pihala. Poleg njega je edino glasbilo, izdelano iz kovin, ki spada med pihala, flavta, vendar ne pozabimo, da je bila tudi ta sprva lesena.

Ker je bil saksofon oblikovan za premostitev vrzeli med pihali in trobili, je imel pomembno vlogo pri ustvarjanju ravnovesja med tema dvema kategorijama glasbil. Služil je kombiniranju nizkih in visokih tonov. Zaradi tovrstne vsestranskosti je še danes nujen v velikih glasbenih zasedbah kot predstavnik srednjega glasu.

Saksofon odlikuje lastnost, da ima najširši dinamični razpon med vsemi pihali. Ker ima stožčasto in ne cilindrično menzuro, je zmožen ustvarjati zvok, ki je izjemno podoben človeškemu glasu. Prav zaradi tega se je ob igranju na saksofon mogoče čustveno izražati. Posledično je idealen predstavnik solističnega instrumenta in se že od nekdaj veliko uporablja v džezovski zvrsti. Manj znano dejstvo je, da je pomemben tudi v klasični glasbi, predvsem v delih francoskih skladateljev, kjer se pojavlja kot del orkestrov ter pihalnih in komornih zasedb.